ŽOGICA MAROGICA

Čisto na koncu mesta je stala hišica, majhna kot kletka, čista kot jutranja zarja in ljubka kot cvetica. V tej hišici sta živela dedek in babica. Otrok nista imela in sta bila kar sama - dokler ni nekega dne skozi okno priletela žoga. Imela je roke, imela je noge, usta, oči in bila je marogasta. Zato sta ji dala ime žogica Marogica.